Grobnice umetnikov

Grobnice kiparjev, slikarjev in arhitektov

Arhitekti, slikarji in kiparji so na pokopališču poleg plodnega terena za delo našli tudi kraj večnega počitka. Nekatere grobnice so zasnovali umetniki sami, druge pa so plod sočutne ljubezni prijateljev kiparjev, če je smrt prišla nenadoma in nepričakovano.
Tako je bilo tudi v primeru groba kiparja Giuseppeja Capolina (Trst, 1827–1858), katerega pogrebni spomenik je v obliki stele, ki ga je madžarski kipar Béla Brestyanszsky (Budimpešta, 1834–1895), direktor ateljeja in njegov naslednik, delujoč med Benetkami, Trstom in Dunajem, ustvaril za svojega prijatelja kiparja. Ta je umrl mnogo prezgodaj, leta 1858, star komaj 31 let.
Enako se je zgodilo z nagrobnikm spomenikom slikarja Umberta Verude, pokopanega v družinski grobnici na posestvu, ki ga je njegov ded Pietro, upodobljen v doprsnem kipu iz kamna iz Vicenze, leta 1864 kupil za 210 florinov.
Po prezgodnji in nenadni smrti slikarja leta 1904, starega komaj 36 let, se je umetniški krožek odločil, da bo družinski grob okrasil s kapelo iz litega železa in tako večno ohranil spomin nanj: doprsni kip, paleto in čopiči iz brona so delo kiparja Giovannija Mayerja, s katerim je Verudo povezovalo prijateljstvo in globoko umetniško sodelovanje.
Številne so tudi grobnice tržaških arhitektov in inženirjev, ki so od začetka 20. stoletja preoblikovali podobo mesta, med katerimi izstopa grobnica družine Berlam. To je zasnoval glava družine skupaj s prijateljem kiparjem Giovannijem Marinom, ki je je leta 1904 zaprosil za dovoljenje za postavitev spomenika v obliki bronastega kipa Giovannija Berlama, naslonjenega na kup knjig, v spomin na pomen študija in kulturne izobrazbe v karieri arhitekta.
Ne smemo pozabiti na grobnico Zammattio, delo, ki ga je kipar Giovanni Mayer postavil leta 1905 v spomin na arhitekta Giacoma Zammattia, in na grobnico Mosco, kjer je pokopan Giovanni Maria, eden najbolj znanih tržaških arhitektov sloga art nouveau. To je leta 1924 ustvaril njegov sin Carlo.
Med grobovi znanih kiparjev je treba omeniti Mayerjevo grobnico, ki jo je Giovanni Mayer zasnoval sam, in grobnico Conti-Marin, v katerem počivajo posmrtni ostanki nagrobnega kiparja Luigija Contija. To grobnico je po stričevi smrti leta 1904 zgradil njegov nečak Gianni Marin.
Med najbolj znanimi oblikovalci nagrobnih spomenikov je zagotovo treba izpostaviti Luigija Contija (1839–1904), ki je tudi avtor grobnice Marussig iz leta 1901.
Glede Contija, ki je v Almanahu in shematskem vodniku po Trstu ob koncu stoletja oglaševal svoj atelje in se opisoval kot »kipar-dekorater \[...], ki umetniško izdela spomenike in nagrobnike v katerem koli slogu \[...], portrete, marmorne ali bronaste medaljone« tudi po fotografijah, obstaja zanimiva »pokopališka karikatura« z velikim pogrebnim obeliskom v ozadju in napisom \[RE]SURRECTURIS, ki jo je v okviru umetniškega kroga ustvaril Carlo Wostry, da bi poudaril plodno produkcijo pogrebnih del, zlasti dekorativnih delov in arhitekturnih partitur, v sodelovanju z drugimi kiparji, kot so Francesco Pezzicar, Ivan Rendic, Donato Barcaglia in Gianni Marin.
Med najpomembnejšimi grobnicami umetnikov iz druge polovice 20. stoletja so še grobnice Marcella Mascherinija (ČUDOVITA GROBNICA), Ruggera Rovana in Uga Care.