Monumentalno stebrišče

Od neoklasicistične vzvišene smrti do
postmodernih izčiščenih oblik

Grobnice prvega razreda nam pripovedujejo o vrstah grobnic

Na vseh italijanskih pokopališčih se nahaja območje, kjer so grobovi pomembnejših družin, tam so grobnice starejše in tudi umetniško bogatejše. Na podeželskih pokopališčih so prisotni kamniti grobovi in majhni monumentalni kompleksi, ki se običajno naslanjajo na zidove.
V večjih mestih in majhnih podeželskih mestih se takšno območje pogosto nahaja pod oboki, tam so grobnice ponavadi pomembnejše, običajno so njihovi avtorji umetniki. Sveta Ana ni izjema in pod oboki, ki zamejujejo južni del izvirnega katoliškega pokopališča, najdemo grobnice prvega razreda. Sprehod pod oboki nam razkrije kratko zgodovino različnih vrst grobov, od neoklasicističnih, ki smrt predstavljajo vzvišeno, do tistih iz druge polovice dvajsetega stoletja, kjer je jasno vidna neke vrste formalna izčiščenost.
Vse Canovove grobnice zaznamuje enak element: delijo se na tiste v »obliki stele« z urnami in pogrebnim duhom ter tiste v »obliki sarkofaga« s sfingami, doprsnimi kipi, stebri in ženskimi liki.
Predstavnice slednjega tipa so grobnice družine Cassis Faraone iz leta 1841, Ivanovich Tripcovich iz leta 1844 in Corti Gregorutti iz leta 1850, zadnji dve je izdelal Angelo Cameroni (Benetke, 1817 - 1867). V sredini devetnajstega stoletja začnejo grobnice oblikovati tako, da eklektično združujejo elemente različnih zgodovinskih stilov ali pa ponovno interpretirajo neoklasicistične elemente. V to skupino sodijo grobnice družin Slocovich Passarevich iz leta 1864, to grobnico je oblikoval Giovanni Duprè (Siena, 1818
- Firence, 1882), Tonnello iz leta 1872, delo Guglielma Schiffa (Mannheim, 1837 - Gorica, 1891) in Girardelli Biasi iz leta 1974, delo Giovannija Battiste Benzonija (Rim, 1853 - delal do leta 1889). Glavni akter v tem obdobju je Donato Barcaglia (Pavia, 1849 – Rim, 1930), avtor najbolj monumentalnih in scenografskih grobnic, ki uporabljajo mnogo elementov šestnajstega stoletja in v katerih lahko naletimo na ženske like, ki nakazujejo na stil art nouveau.
Tu gre za grobnice Brucker Holzknecht iz leta 1877, Girardelli iz leta 1883 in Scrinzi Marenzi iz leta 1888. Eklektično obdobje zaključujejo neobaročna grobnica Cappelletti Türk, delo Rudolfa von Weyra (Dunaj, 1847 - 1914) iz leta 1895 in neorenesančna grobnica družine de Reinelt, delo Pietra Canonice (Moncalieri, 1869 - Rim, 1959) iz leta 1905.
Galerijo tržaških kiparjev odpira Romeo Rathmann (Trst, 1880 - London, 1961), ki leta 1905 naredi grobnico družine Ruzzier: ta po svoji zasnovi še vedno sodi v devetnajsto stoletje. Nasprotno se na rešitve Leonarda Bistolfija navezujeta Giovanni Mayer (Trst, 1863-1943) in Giovanni Marin (Trst, 1875 - na potovanju, 1926). Slednji je avtor grobnice Cambiagio iz leta 1927, ki je bila zasnovana še pred prvo svetovno vojno. Takšno usodo je doživela tudi grobnica Arriga Modugna: zasnovana je bila leta 1906, postavljena pa šele dvajset let kasneje. Navezovanje na Bistolfija je zelo jasno: cvetlična grafika in bogat simbolizem. V letih po prvi svetovni vojni se z vrnitvijo »starega reda« vrne tudi sodobna interpretacija klasicistične strukture in poenostavitev prostora, namenjenega pokopavanju.
Te smernice upošteva tudi grobnica Fortuna, delo Alfonsa Cancianija (Brazzano, 1863 - Trst, 1955) iz leta 1943. V letih po drugi svetovni vojni se jezik kiparstva obrne v skoraj baročno shematizacijo in dinamizem. Ta slog najdemo v grobnici Zamparo Bignami, delu Uga Care (Milje, 1908 - Trst, 2004) iz leta 1964 in v grobnici Godina, delu Tristana Albertija (Trst, 1915 - 1976) iz leta 1967. Jasnost grobnice Sain, dela Carla Borghija (Trst, 1940 - ) iz leta 1981, kaže na to, da je nazaj skoraj takšen neoklasicistični duh, kot nas je pozdravil na začetku naše poti. Prisotnost profilnega portreta, ki malo spominja na antične medalje, in čistost obrušenih trdnih teles spominjata na stilistične značilnosti postmodernizma. Post moderna izčiščenost grobnice Sain iz leta 1981 to obdobje zaključuje.