Med kamnom in večnostjo.
Umetnost, ki presega grobnice
Pokopališče sveta Ana ni le kraj spomina in razmisleka, temveč tudi pravi muzej na prostem, kjer sta italijanska in evropska kiparska umetnost našli eno svojih najvišjih in najpomembnejših izraznih oblik.
Na njem najdemo dela umetnikov, ki so oblikovali med drugim tudi tržaško kiparsko sceno ter poudarjajo dialog med tradicijo in inovativnostjo, med lokalnimi in mednarodnimi vplivi.
V začetnem obdobju v Trstu ni bilo posebej pomembne umetniške prisotnosti, zato se je bogata meščanska elita, vsaj v začetnih fazah, morala obrniti na sosednje regije, da bi naročila umetniška dela za okrasitev mestnih rezidenc ali za izdelavo nagrobnih spomenikov za svoje družinske grobove. Sprva je šlo za prisotnost številčne skupine beneških umetnikov z jasnim neoklasicističnim vplivom, med katerimi so zagotovo Antonio Bosa (1777 – 1845) in njegova dva sinova, Francesco (1803 – 1870) in Eugenio (1807 – 1875). Priča smo postopnemu odmiku od neoklasicizma in prvim plašnim korakom v smeri romantičnih stilskih elementov.
V ta kontekst se vsekakor vključuje profil Luigija Ferrarija (1810 – 1894), beneškega kiparja, ki je za tržaško pokopališče ustvaril Reyerjev grob, katerega Angel vstajenja (op.p.) se pogosto povezuje s kipom Upanje (op.p.) milanskega Pietra Magnija (1817– 1877), izdelanim za nagrobni spomenik družine Sartorio Gobbi.
V Evropi se začenja uveljavljati simbolistično gibanje, ki je vsekakor pod vplivom stilističnih novosti sloga Art Noveau in erotičnega realizma Augusta Rodina. Edino delo danskega umetnika Rudolpha Tegnerja (1873–1950), ustvarjeno za grobnico Hummel Radivo, predstavlja zelo zgodnji pristop k simbolistični kiparski umetnosti, ki je v italijanskem kontekstu dosegla polno zrelost z umetnostjo Leonarda Bistolfija (1859–1933), lombardskega kiparja, ki je za pokopališče svete Ane ustvaril grobnico Sospisio Bourbon del Monte.
Z ustanovitvijo Tehnične šole v Trstu so bili položeni temelji za nastanek skupine mladih tržaških umetnikov. Pomembno vlogo je zagotovo imel kipar Giovanni Depaul (1825–1919), ki se je med letoma 1863 in 1906 posvetil poučevanju na njej. Njegovi učenci so bili tržaški umetniki Romeo Rathmann (1880–1961), Giovanni Mayer (1863– 1943) in Giovanni Marin (1875–1926).
Najprej se mladi umetniki odločijo, da bodo nadaljevali svojo izobraževanje na bližnjih akademijah v Breri in Benetkah, vendar se pojavi nova generacija, ki se odloči oditi v tujino, da bi se kalila v bolj svetovljanskem kulturnem okolju.
To vsekakor velja za Ruggera Rovana (1877 – 1965) iz Trsta ter Antonia Camaurja (1875 – 1919) in Alfonsa Cancianija (1863–1955) iz Furlanije, katerih nauki so položili temelje za izrazito geometrično in materialno umetniško ustvarjanje, ki zaznamuje delo učenca Marcella Mascherinija (1906–1983), v nasprotju z alegorično-simbolično umetnostjo Franca Asca (1903–1970).
Franceasca Avignone
