Literarna pot

“Prav res je tako, Pindemonte” Tržaški pisatelji in njihovi vplivi

Najslavnejši literarni prizor, ki se odvija na tržaškem pokopališču sveta Ana, je skoraj farsa: Zeno sledi pogrebu, za katerega misli, da je pogreb svaka Guida.
A vendar, kot vedno v delih Itala Sveva, je ta nasmeh grenak in kisel. Zeno je pravzaprav Foscolo po končani obravnavi pri Freudu. Ostane nam pogreb, »kamen, spomenik« z imenonom, pogrebni govor – ta pripada živim in imajo od njega kaj koristnega. A obenem je treba zavedanje, da to delo – sploh če gre za pisatelja –predstavlja zadnji del zgodbe o sebi, pogosto pa se močno navezuje na zapuščino učinkov – naj nam Foscolo oprosti – ki jih je ta oseba pustila pri svojem občinstvu. A Tržačani so pri opisovanju svojih skrajnosti nenavadno zadržani. Svevo, ki je napisal epitafe za starše in brate, ki so ga prehiteli na zadnji poti, zase ne pusti ničesar, kar bi bilo mogoče vklesati v kamen. Epigrafa, ki nam ga je zapustil Umberto Saba, družina Veneziani, v čigar grobnici počiva romanopisec, ni sprejela.
Tudi v primeru svojega lastnega nagrobnega spomenika je Saba, ki nam je s pesniško zbirko Pesmarice zapustil jedek Epigraf, po drugi strani v pismu prijatelju Vittoriu Sereniju izrazil željo, da bi mu za pot v večnost posvetil nekaj svojih verzov, ni doživel,da bi bila njegova želja izpolnjena, saj je ta ostala neznana njegovi hčerki Linucci: na njegovem nagrobniku so vklesani njegovi verzi »Jokal je in razumel je vse«. Še bolj skop z besedami, skoraj nem, je sosednji grob Virgilia Giottija, ki poleg datuma rojstva in smrti ponuja le eno pomenljivo besedo: »pesnik«. Skromnosti grobov Anite Pittoni ali minimalizma, ki zaznamuje grobove Borisa Pahorja, Carolusa Cergolya ali Juliusa Kugyja, ki počivajo v družinskih grobnicah, nam ni treba posebej omenjati. Drugje je poudarjen le en vidik, kot v primeru Gianija Stuparicha, na čigar nagrobniku je na kratko omenjena njegova dejavnost pisatelja in učitelja, v celoti pa je naveden razlog za medaljo za hrabrost, ki mu je bila podeljena v prvi svetovni vojni. Samo grob Stelia Mattionija ponuja literarni citat, vzet iz zaključka romana Il richiamo di Alma (Almin klic): »Če se ljubiš, ljubi tudi mene« (op.p.)
A če kamni molčijo, zato govorijo urne mogočnih tržaških avtorjev: govorijo o zapletenih in včasih spornih verskih pripadnostih, ki jih obzidja večnarodnostnih tržaških pokopališč grdo ločujejo: Svevo in Saba, ki sta se spreobrnila v različni veri, počivata v katoliškem pokopališču, medtem ko so Giuseppe Revere, Giorgio Voghera, Giorgio Pressburger in drugi pokopani na judovskem pokopališču, Charles Lever pa na anglikanskem pokopališču, nedaleč od večnega počivališča Stanislausa Joycea, Jamesovega brata, ki si je za stalno prebivališče izbral Trst. Govorijo tudi grobovi, ki jih ni: grob Fulvia Tomizze in Piera Antonia Quarantottija Gambinija, ki sta se vrnila v svojo Istro, grob Scipia Slataperja, ki je ostal na Podgori, grob Pie Rimini, ki je končala v Auschwitzu.